Ob jubilejni trideseti slalomski zmagi Marlies Schild je Tina Maze pod žarometi v Flachauu prvič v sezoni stopila na oder zmagovalke.

Ob selitvi ženskega dela slalomske karavane na dvorišče Hermanna Maierja se je porajalo predvsem vprašanje, ali bo Marlies Schild nadaljevala svoj slalomski niz ter vknjižila jubilejno 30. slalomsko zmago.

Hladnokrvna Avstrijka je v prvem nastopu, ki ga je tudi odprla, v svojem slogu opravila svoje delo in z zgolj drobno napako v spodnjem delu dala občutek premoči. Slednji se je krepil vse do nastopa Tine Maze, ki je po zavestno zadržanem začetku in obujeni igrivosti ter zavidljivi ritmiki s prefinjenim občutkom za pospeševanje na koncu za slalomsko kraljico zaostala za manj kot tri desetinke. ''V drugem teku je možno prav vse,'' je s pomenljivim nasmeškom, ki ga zaradi naelektrenega ozračja v zadnjih tednih na njenem obrazu ni bilo možno prav velikokrat videti, dejala Črnjanka. To si je verjetno mislila tudi lažje poškodovana Maria Höfl-Riesch, ki je v drugo preskočila Tino in Avstrijki vrgla rokavico. S tem Schildova ni imela težav. Iz svoje zakladnice je še enkrat več izbrskala svojo vrhunskost in dodala še ščepec drznosti. Dovolj za zanesljivo zmago, s katero na večni slalomski lestvici zaostaja le še štiri za Vreni Schneider (34 zmag). ''Vsaka tekma je poglavje zase, vsaka zmaga nekaj posebnega. Nobena ni samoumevna, saj v sebi skriva veliko garanja,'' je bila navdušena prva slalomistka sveta.

Veliko razlogov za zadovoljstvo je imela seveda tudi Mazejeva, ki je z zaostankom 82 stotink sekunde zasedla odlično tretje mesto. Med drugim nastopom je sicer napravila kar nekaj napak, a se je vselej spretno rešila. Nekoliko ji je to načelo ritem, a je vseeno obdržala hitro smučino. Prav zavoljo napak zadovoljstvo na Tininem obrazu ni bilo tako izrazito, kot bi pričakovali ob prvih stopničkah v sezoni. ''Tekmujem zaradi zmag. Tudi tokrat sem želela zmagati. A storila sem preveč napak. Vožnji nista bili tekoči,'' je dejala Mazejeva, ki je prepričana o tem, da je Schildova premagljiva. Toda stopničkam se vendarle ne gleda v zobe … ''Po vrnitvi v Evropo se odlično počutim. V Ameriki se namreč letos nikakor nisem znašla na tamkajšnjem snegu. Vesela sem, da se je odprlo. Tretje mesto je izjemen rezultat. V prvem nastopu sem začela zadržano in nato stopnjevala. V drugo sem poskušala z napadom, toda storila nekaj napak. Stopničke so tu! Končno imam prazno glavo in smučam. Zaupam sebi in opremi, tako da lažje napadam,'' meni Tina, prepričana o tem, da bo pravi obraz kmalu pokazala tudi v drugih disciplinah. ''Zdaj smo se osredotočali predvsem na slalom. V tej disciplini sem res bolj stabilna, a tudi v veleslalomu si obetam boljše rezultata,'' še dodaja.

Žal pa je bila Mazejeva znova osamljena Slovenka v velikem finalu, česar smo, kljub dejstvu, da je proga tokrat dopuščala dobre nastope tekmovalkam z visokimi štartnimi številkami, prav tako že vajeni, saj je Maruša Ferk kot zadnja ''druga'' Slovenka točke osvojila prav pred letom. Tokrat so jo od finala ločile natančno tri desetinke, še precej več pa Katarino Lavtar, ki je z zaostankom 4,16 pristala na 51. mestu. Denis Šteharnik, naslednji v nizu trenerjev, ki se menjavajo po pravilu ''nova sezona, nov šef'', tako še ni dočakal slalomskih točk, a vseeno meni, da tudi ta korak ni prav daleč. Pri tem ima v mislih predvsem Ferkovo, ki je ob projektu nastopanja v vseh disciplinah v slalomu in veleslalomu povsem popustila. Ne pozabimo, ob Mazejevi gre za edino tekmovalko tega rodu, ki je že stala na (slalomskem) odru za zmagovalke. ''Preveč sem izgubljala na vseh delih proge, ki je zaradi svoje ritmike zavajajoča. Daje ti občutek hitrosti, v resnici pa je treba vseskozi napadati in dodajati ritem. Sama tega nisem storila. Nastop je bil premalo napadalen. Vseeno menim, da nisem daleč od točk. Na treningih in ogrevanjih opazujem boljše tekmovalke in ocenjujem, da sem jim konkurenčna. One to pokažejo na tekmi, jaz ne. Potrebujem pravi tekmovalni občutek in rezultat, ki bi okrepil samozavest,'' je svoj pogled na nič kaj rožnato slalomsko stanje obrazložila Ferkova, Lavtarjeva, ki na svojem računu še nima točk, pa je dodala: ''Nimam še pravega občutka, kdaj spustiti smuči, kdaj dodajati … Tudi tokrat sem solidno začela, nato pa ubrala premalo natančno linijo. Res je sicer, da to tudi ni teren, ki bi mi ustrezal, vseeno pa obžalujem, da nisem izkoristila dobre snežne podlage, ki me je pričakala.''

Tradicionalna akcija Koroškega radia Slovenj Gradec in športnega časopisa Karizma. Šestkrat je zmagala alpska smučarka Tina Maze.

Med perspektivni športniki je bila dvakrat prva Tjaša Oder, po enkrat pa Alojz Varšnik in Nika Veronik.

Začela se je akcija izbora Koroškega športnika leta 2011, ki ga skupaj s športnim glasilom Karizma pripravljamo na Koroškem radiu. Glasovati je mogoče že zdaj z glasovnicami iz časopisa , ali preko spleta. Za lažji izbor je priložen seznam 146 nominiranih športnikov z vidnejšimi dosežki v tem letu. Glasovanje za najboljše športnike v absolutni kategoriji in za najbolj perspektivne športnike se bo na radiu začelo v ponedeljek 5. decembra in bo potekalo dva tedna. Tretje sito za izbor pa je osemčlanska strokovna komisija sestavljena iz športnih novinarjev in organizatorjev v naši pokrajini.

Akcija Koroški športnik leta poteka že deveto leto zapored. Šestkrat je ta naslov osvojila alpska smučarska Tina Maze, po enkrat pa alpski smučar Aleš Gorza in plavalec Damir Dugonjič.

Med perspektivni športniki je bila dvakrat prva Tjaša Oder, po enkrat pa Alojz Varšnik in Nika Veronik.

Ljubljana - Slovenija je izgubila nepozabnega rokometnega asa. Iztok Puc, nekdanji reprezentant Slovenije, Hrvaške in nekdanje Jugoslavije, je v sredo v 46. letu izgubil boj z zahrbtno boleznijo.

Eden najboljših slovenskih rokometašev vseh časov se je v zadnjih tednih boril za življenje v ZDA. Na Floridi, kamor se je preselil zaradi teniške kariere sina Boruta. Ko se je rak razširil še na jetra, so se njegovi nekdanji stanovski kolegi zaradi izjemno dragega zdravljenja odločili za nesebično pomoč - organizacijo dobrodelne rokometne tekme v Celju, ki naj bi se pripetila 5. novembra. Žal je zahrbtna bolezen prehitela plemenito dejanje, ostal pa bo večen spomin na izjemnega športnika, ki je na olimpijskih igrah zaigral s tremi različnimi reprezentancami in se v zgodovino slovenskega rokometa zapisal z zlatimi črkami. S Hrvaško je leta 1996 v Atlanti osvojil celo zlato medaljo, z jugoslovansko reprezentanco leta 1998 bronasto, s slovensko pa nastopil na olimpijskem turnirju v Sydneyju in ji pomagal do osmega mesta. Na dobrodelni tekmi v celjski dvorani Zlatorog naj bi se pomerili prav ekipi, s katerima je polnil izkušnje na olimpijskih igrah. Hrvaška zasedba iz Atlante in slovenska iz Sydneyja. Iztok je prve rokometne korake naredil v Šoštanju, nato pa bogato kariero nadaljeval pri banjaluškem Borcu, Zagrebu, Celju in Prulah. V Ljubljani je rokometno pot tudi sklenil. Na 60. obletnici Rokometne zveze Slovenije (RZS) je bil izbran za najboljšega slovenskega levega zunanjega igralca v zgodovini.