Najevska lipa, ki pravzaprav ni lipa, ampak lipovec (Tilia cordata), raste ob Najevnikovi domačiji na Ludranskem vrhu nad Črno na Koroškem. Je najdebelejše drevo v Sloveniji.

Na informacijski tabli poleg lipe je navedeno, da ji je leta 1969 gozdarski inženir Sgerm v prsni višini izmeril obseg 11,24 metra. Ker pa je leta 1980 del trhlega oboda propadel, se je njen obseg nekoliko zmanjšal. Ko so leta 1993 lipi odstranili trhel in vlažen les iz notranjosti, je v obsegu merila 10,56 metra, leta 2006 pa 10,70 metra. Po podatkih Zavoda za varstvo narave je starodavna lipa visoka 24 metrov, njeno starost strokovnjaki ocenjujejo na okrog 700 let. Del južne strani oboda manjka, severno stran drevesa poraščajo z mahovi in lišaji. Lipa je ograjena z leseno ograjo, da ji številni obiskovalci, ki jo pridejo pogledat, ne hodijo »po prstih«. Nedaleč stran stoji staro znamenje, na katerem je bila še nedolgo tega zapisana letnica 1227.

Po legendi naj bi nekoč Turki na begu pred domačini zakopali zaklad, da pa bi se pozneje spomnili tega mesta, so nad njim zasadili 12 lip. V resnici strokovnjaki domnevajo, da je lipa zrasla skupaj iz sedmerih debel, toda podobno kot za starost tudi o tem ni bolj natančnega podatka, saj je drevo znotraj votlo! V tem smislu je veličastna Najevska lipa tudi simbol mogočnosti, ki raste iz skupnih korenin.

Avgusta 1991, po osamosvojitvi Slovenije, je bilo pri Najevski lipi prvo srečanje slovenskih državnikov, ki je postalo tradicionalna prireditev v juliju.

Peca je najvzhodnejši dvatisočak v Sloveniji. Dokaj obsežno goro na južni strani omejujeta dolini Tople in Meže, na severu pa se dviga nad Podjuno. Njeno vršno zgradbo sestavlja več vrhov. Najvišji vrh, 2.126 m visoka Kordeževa glava (nemško Kordeschkopf) leži v njenem južnem delu, je planotasta, porasla pretežno s travo in nizkim rušjem. Tu poteka naravna meja med Slovenijo in Avstrijo in deli Podjuno od Mežiške doline.

Dom na Peci se nahaja na vzhodnem delu pogorja Pece. Dom je odprt od maja do oktobra, v zimskem času pa ob sobotah, nedeljah in praznikih, če je lepo vreme. Ker je v bližini koče gozd ni lepega razgleda. Za razgled se moramo povzpeti na manj kot 10 minut oddaljen vrh Male Pece. V bližini koče je tudi votlina Kralja Matjaža, do nje pridemo v desetih minutah lahkotne hoje.

Uršlja gora je visoka 1699 metrov in sodi med lažje dostopne planinske cilje. Ob prihodu na goro se ponuja lep razgled na Mežiško, Mislinjsko, Šaleško in Dravsko dolino. Na vrhu stoji cerkev sv. Uršule, ki je najvišje stoječa cerkev na Slovenskem.

Poleg cerkve je planinski dom in v sklopu njegove dejavnosti organizirajo planinci odmevna kulturna srečanja, dobro obiskana so romanja na goro. Najlažja planinska pot pelje od Naravskih ledin: dve uri hoje in 620 višinskih metrov zmernega vzpenjanja po severni strani gore.

Ravenski park velja danes za spomenik oblikovane narave in je edina večja arhitektonsko oblikovana parkovna površina v Mežiški dolini. Domačinom predstavlja estetski okras mesta, priljubljen kraj za vsakodnevni oddih in sprostitev ter lepa zelena pljuča Mežiške doline. Prav zaradi enkratnega občutka njegovega prvega oblikovalca za estetiko in naravno ubranost pritegne park tudi obiskovalce od drugod.

Zadnji lastniki gradu, grofje Thurni, so polja za gozdom pred 140 leti preuredili v lep grajski park z velikimi smrekami, jelkami, bori, macesni, bukvami, javorji, topoli, trepetlikami, brezami, kostanji in lipami ter z redkimi, eksotičnimi drevesnimi vrstami in grmičevjem. Celoten park je zasajen povsem naravno, v njem ni nobenih baročnih elementov, ampak ga oblikuje zelo preprost stil. V ljudeh vzbuja občutek sproščenosti in enostavnosti, zato spominja na lepe angleške parke, kjer pustijo, da se narava razbohoti in razraste po mili volji. Park prepletajo in obkrožajo številne sprehajalne poti; na tihih kotičkih so postavljene klopi za oddih.

Vzhodno od Raven na Koroškem leži v reki Meži velik blok pegmatita, ki se je odlomil od višje ležečih pegmatitnih žil. Predstavlja nekakšen naravni most, katerega geomorfološki nastanek se razlikuje od naravnih mostov v sedimentnih kamninah, ki nastajajo zaradi raztapljajočega delovanja vode. Z geološkega vidika so zanimive pegmatitne žile, ki se razprostirajo od Meže na jugu do Libelič na severu, v dolžini več kot 10 kilometrov.

Pegmatit je debelozrnata magmatska kamnina, sestavljena iz glinencev in kremena. Kot značilna minerala se pojavljata turmalin (šorlit) in sljuda (muskovit).

Strojna (1055 m) je izrastek Centralnih Alp in se razprostira od Suhega vrha vse do meje z Avstrijo. Hribovito istoimensko naselje raztresenih kmetij slovi po strminah, v katerih je delo na poljih in pašnikih zelo težko vsakdanje opravilo. Nekaj kmetij je izjemno velikih, tako da dajejo videz celih zaselkov.

Na Strojni je svež, zdrav planinski zrak, povsod pa je polno lepih razglednih točk. Tu je še nekaj zanimivih lesenih kmečkih hiš in čudovitih kašč. Velika domačija pri Janežu je eden najpomembnejših spomenikov ljudskega stavbarstva na Slovenskem. Ob številnih strojanskih križiščih poti stojijo lepe kapelice in znamenja, poslikana v domačen gorskem slogu. Na Strojni je pokopan koroški bukovnik, ljudski pesnik Blaž Mavrel.

Na južnih obronkih Strojne in nad Podjuno je hribovsko naselje Šentanel (688 m nv.). Cesta se odcepi z glavne ceste med Prevaljami in Poljano in pelje pod železniškim kamnitim mostom (Štoparjev most). Šentanel je mejna vas, ki ima cudovito sončno lego in kjer so prelepi razgledi na Uršljo goro, Peco, Raduho, Obir in Podjuno.
Območje KS Šentanel obsega: naselje Šentanel, naselje Jamnica, del naselja Dolga brda, del naselja Suhi Vrh, in del naselja Belšak.

Vas je dobro znana predvsem po razvitem turizmu na kmetijah. V središču vasi stoji župnijska cerkev sv. Danijela, nad vasjo je kapelica sv. Uršule, vas pa ima tudi kmečki muzej. Naravna zanimivost je tudi Milerjeva lipa z obsegom debla 400cm.